1. Svoboda izražanja, svoboda kretenj in jezika
Svoboda misli in izražanja sta temelja resnično demokratične družbe, kjer državljani uveljavljajo svoje pravice in uspešno sodelujejo v zadevah javnega pomena. Ti bistveni svobodi se širita in dobivata konkretno obliko na najrazličnejših družbenih področjih, in sicer kot medijska svoboda[i], akademska svoboda[ii] ali svoboda umetnosti in znanosti[iii]. Parlament vsemu temu v svojih stališčih in na konferencah namenja posebno pozornost[iv].
Glede umetnosti Parlament priznava, da: „Spodbujanje kulturne raznolikosti Evrope in zavedanja o skupnih koreninah temelji na svobodi umetniškega izražanja (…)“[v]. Ta svoboda je dolgoletna želja umetnikov, saj omogoča ustvarjanje izvirnih del velike vrednosti.
Osvobajanje umetnikovih potez na platnu je ena izmed stalnic abstraktnih trendov po koncu druge svetovne vojne v Evropi in v Združenih državah Amerike, pa naj bo to v neformalni umetnosti ali abstraktnem ekspresionizmu. Pogosto so ta umetniška gibanja iskala navdih v tekočih potezah kitajske kaligrafije in meditativnih stanjih zen budizma.
Poets for Democracy
Poets for Democracy
Poets for Democracy
BURHAN DOĞANÇAY –
FELIX DROESE – Das Sichtbare des Unsichtbaren
ADOLF FROHNER –
LEANDER KAMPF & SAM ALEKKSANDRA –
Democratic Body
A. R. PENCK –
Tura Kultura
Tura Kultura
Tura Kultura
Tura Kultura
EMILIO VEDOVA –
Form of Freedom
Form of Freedom
PAT ANDREA –
GEORG BASELITZ –
JANNIS KOUNELLIS –
Homage to Calligraphy (Poklon kaligrafiji) (1981), je izvrsten primer likovnega dela turškega umetnika Burhana Doğançaya (1929–2013) v najbolj stilizirani in elegantni obliki ter je del njegove serije Ribbon (Trak). Zdi se, da so se nenavadne in zavite linije odlepile in kot trakovi visijo z namišljenega zidu, kar je izvrsten primer tehnike trompe l’oeil in spominja na islamsko kaligrafijo.
Doğançay je strastno preučeval plakate na zidovih v večjih mestih. Sredi 70-ih let 20. stoletja se je lotil obsežnega fotografsko-dokumentarnega projekta z naslovom Zidovi sveta. Ta projekt odseva delo francoskega umetnika Jacquesa Villegléja, pionirja ulične umetnosti v zgodnjih 50-ih letih 20. stoletja, ki je ustvaril izjemno zbirko dekolažev in raztrganih plakatov. S tem je dal estetsko vrednost plastem plakatov in koščkom papirja na zidovih na ulicah ali na podzemni železnici v velikih mestih.
Medtem ko Doğançay predlaga lažne in kaligrafske izrezke platen, nas Felix Droese (r. 1950) namesto tega v svojem delu Das Sichtbare des Unsichtbaren (Vidno nevidnega) sooča z dejanskim razrezovanjem platna. Naslov dela nakazuje, kako naša miselnost in prepričanja (nevidno) neizogibno vplivajo na stvarno realnost (vidno).
Za Felixa Droeseja gre umetnost z roko v roki s političnim aktivizmom, ta zveza pa mu je bila izziv na vsej poklicni poti. Leta 1970 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Düsseldorfu in študiral pod mentorstvom Josepha Beuysa. Bil je dejaven v protivojnih, protiimperialističnih in okoljskih gibanjih, civilno služenje vojaškega roka pa je opravljal v psihiatrični ustanovi. Njegovo poklicno pot so oblikovali demonstracije, zapor, novinarsko in društveno udejstvovanje, volitve in različni drugi politični podvigi.
Pomembna značilnost dela A. R. Pencka (1939–2017) je tudi ustvarjanje in kodifikacija lastnega samostojnega in osebnega jezika, kar je želja številnih uglednih sodobnih umetnikov. Rodil se je kot Ralf Winkler v Dresdnu v Nemčiji, leta 1968 pa je prevzel vzdevek A. R. Penck po geologu Albrechtu Pencku.
V 60-ih letih 20. stoletja je Penck razvijal figuralno estetiko figur ter enotnih znamenj in simbolov, ki spominjajo na prazgodovinske risbe. (…) Njegova estetika se je v 70-ih letih 20. stoletja še naprej razvijala med bivanjem v tedanjem Vzhodnem Berlinu v Nemški demokratični republiki. Pod zatiralsko komunistično vlado je Pencka in njegove kolege zaradi avantgardne narave in politične vsebine njihovih del nadzorovala tajna policija Stasi[vi].
Penck je zasnoval nekakšno tajno, preprosto kodo, s katero se je želel izogniti vsakršni cenzuri ali nadzoru. Svoja dela je podpisoval z različnimi lažnimi imeni, da je bilo njegove slike lažje spraviti iz Nemške demokratične republike. Leta 1980 se je preselil v Zahodno Nemčijo in se spoprijateljil z neoekspresionističnimi slikarji, kot sta bila Markus Lüpertz in Jörg Immendorff[vii].
Emilio Vedova (1919–2006) – Bianco e nero (Belo in črno) (1964) –, je eden največjih predstavnikov abstraktizma v Italiji 20. stoletja, ki je zagovarjal koncept umetnosti kot revolucionarnega in političnega orodja. Vedova se je leta 1942 pridružil milanski antifašistični skupini Corrente ter bil leta 1946 eden od podpisnikov manifesta Oltra Guernica v Milanu. Skupina Corrente je kot simbol in estetiko za boj proti barbarstvu in tiraniji izbrala Picassovo Guernico[viii]. Združenje ni imelo jasnega programa, člani pa so želeli v času, ko se je v Italiji širila nacistična kampanja proti sprevrženi umetnosti, zaščititi „sodobno“ umetnost. Vedovove slike iz 50-ih in 60-ih let 20. stoletja so odražale občutljivost za takratno politično dogajanje, kot so bili revolucionarni protesti po Evropi leta 1968. Bianco e nero je tipičen primer, kako se Vedova zateka k abstrakciji kot sredstvu za izražanje svojih političnih stališč in teženj[ix].
Mladi artivisti so pod vodstvom Elene Poljuha ustvarili serijo štirih akrilnih slik z naslovom Tura Kultura (2024). Uporabili so neposreden, skoraj telesen pristop k slikanju, saj so na platno, ki je ležalo na tleh, slikali čepe. Tak način omogoča posebej neposredno in intimno interakcijo med umetnikom in platnom, podobno kot pri akcionizmu Jacksona Pollocka.
Rezultat je živahna, instinktivna in spontana podoba, ki spominja na napadalen in nervozen slog na sliki Adolfa Frohnerja (1934–2007). Na sliki Odysseus auf der Suche (Odisejevo iskanje) (1997) je Frohner človeško telo skrčil na zamegljeno silhueto rdečkastih, nepovezanih črt ter razdrobljenih in raztrganih znamenj, kot bi bilo raztrgano telo vtisnjeno na platno. Neroden oris, ki zavzema celotno podobo, odraža Frohnerjevo bližino agresivnim predstavam dunajskih aktivistov v 60-ih letih 20. stoletja, ta estetika pa se odraža tudi na tej sliki s konca 90-ih let.
Danskemu slikarju Clausu Carstensenu (r. 1957) je dobro znan ta ekspresionističen likovni jezik, ki odkriva neobdelane in najbolj dramatične vidike resničnosti in jih postavlja v ospredje. El Arba (1989) je jasen primer Carstensenove močne zgodovinske in politične zavesti. Umetnik opazovalca odkrito izziva s pomočjo močnih barv in njemu samemu ljubih, pogosto nasilnih in neprijetnih tem. To je jasno razvidno iz izbire teme opuščenega vojaškega letališča Suk El Arba iz druge svetovne vojne v Tuniziji[x].
Kritiki, ki so se ukvarjali s Carstensenovim opusom, so zapisali:
„Claus (Carstensen) ni temen slikar v klasičnem smislu: slika namreč subjekte, ki jih noče predstavljati nihče (…). V svojem delu obravnava brezkompromisna in kontroverzna vprašanja, kot so svoboda izražanja, totalitarnost, intimnost in golota. Pri Clausu Carstensenu nas tako tema kot slog potegneta v neizprosno spraševanje o organih nadzora, absolutističnih režimih, togih kategorijah in konvencionalnem razmišljanju[xi].
Janis Kunelis (1936–2017) načrtno grobo in elementarno uporablja materiale, kar opredeljuje njegovo samoreferenčno delo Composizione (Kompozicija) (1992). Fotografijo njegove instalacije z dvanajstimi živimi konji v rimski galeriji Attico leta 1969 delno pokrivajo vrečevina in premogovi delci. To je bil simbolen mejnik v karieri ene ključnih osebnosti v gibanju Arte Povera.
Provokativno in ekscentrično naravo Kunelisovega dela je mogoče opaziti tudi v figurativnih delih na papirju Pata Andree (r. 1942) – Black Magic (Črna magija) (1981) – in Georga Baselitza (r. 1938) – Man with ball – beach picture (Moški z žogo – slika s plaže) (1981) –, čeprav uporabljata zelo različne plastične vire. Delo Andree s svojo fino in izbrušeno risbo prepričljivo zajame prizor na temnem, skoraj sanjskem ozadju. V umetnikovi karieri se nenehno pojavljajo teme, kot so strah, poželenje, moč, krutost in erotika. Po drugi strani Baselitz z ohlapnimi linijami in madeži predstavlja eno svojih tipičnih figur, postavljenih na glavo. Po radikalnem preobratu leta 1969 se je Baselitz odločil, da bo svoje subjekte prikazoval in slikal postavljene na glavo. „Obrnjeno“ slikanje priča o njegovi želji, da dosledno hodi po svoji poti. To neodvisnost je že dokazal s Pandemoničnim manifestom (1961–1962), ki ga je napisal skupaj z Eugenom Schönebeckom[xii].
Svoboda izražanja in ustvarjanja, ki danes v Evropi veljata za nekaj običajnega – torej svoboda telesnega in ustnega izražanja, svoboda misli in govora ter svoboda geografskega gibanja, – predstavljajo osrednje motive artivističnih del, zbranih v tem delu.
Democratic Body (2024) Leandra Kämpfa in Sam Alekksandra je video predstava, kjer Kämpf pleše, Alekksandra pa recitira pesem. Ples temelji na formalnih parametrih, o katerih je potekalo demokratično posvetovanje. V (spletni) anketi so anketiranci določili strukturo plesa na podlagi določenih meril in značilnosti (najbolj uporabljani deli telesa, ritem, smer itd.).
Slam poezija v Parku državljanov (2024) je združila več evropskih pesnikov, ki so predstavili svoje delo ter svobodno izrazili svoje mnenje in vtise o sedanjih razmerah v EU.
Potopitvena instalacija Božane Slavkove Form of Freedom (2024) je bila zasnovana kot kristalizacija svobode gibanja v Evropski uniji. Gre za prikrito in breztežno metaforo o današnjih možnostih za gibanje po celini, kar je prednost, ki je bila povsem nepredstavljiva za številne generacije Evropejcev.
[i] Evropska komisija, ‘Evropski akt o svobodi medijev’, dostopno na: https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/priorities-2019-2024/new-push-european-democracy/protecting-democracy/european-media-freedom-act_sl.
[ii] Evropski parlament, ‘EP Academic Freedom Monitor 2023’ (Monitor EP za akademsko svobodo), dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/thinktank/en/document/EPRS_STU(2024)757798;
Evropski parlament, Forum Evropskega parlamenta za akademsko svobodo, dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/stoa/en/ep-academic-freedom.
[iii] Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 13 – Svoboda umetnosti in znanosti: „Umetnostno ustvarjanje in znanstveno raziskovanje je svobodno. Spoštuje se akademska svoboda.“
[iv] Uredba (EU) 2024/1083 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o vzpostavitvi skupnega okvira za medijske storitve na notranjem trgu in spremembi Direktive 2010/13/EU (evropski akt o svobodi medijev), UL L, 2024/1083, 17.4.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1083/oj; Evropski parlament, konferenca o svobodi medijev in novinarjih pod pritiskom, 10. april 2024.
[v] Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa Ustvarjalna Evropa (2021–2027) in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1295/2013: „Spodbujanje kulturne raznolikosti Evrope in zavedanja o skupnih koreninah temelji na svobodi umetniškega izražanja, sposobnosti in kompetenc umetnikov in kulturnih izvajalcev, obstoja uspešnih in odpornih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, na javnem in zasebnem področju ter zmožnosti teh sektorjev, da ustvarjajo, uvajajo inovacije in proizvajajo svoja dela ter jih distribuirajo obsežnemu in raznolikemu evropskemu občinstvu.“ UL C 108, 26.3.2021, str. 934.
[vi] Blumberg, N. in Yalzadeh, I., ‘A.R. Penck’, Encyclopaedia Brittanica, https://www.britannica.com/biography/A-R-Penck.
[vii] Dela obeh slikarjev so vključena tudi v umetniško zbirko Evropskega parlamenta:
https://art-collection.europarl.europa.eu/sl/collections/lokomotiven/ in https://art-collection.europarl.europa.eu/sl/collections/wahle/.
[viii] Talvacchia, B. L., ‘Politics Considered as a Category of Culture: The Anti-Fascist Corrente Group’, Art History, letnik 8, št. 3, 1985, str. 336–355.
[ix] Fondazione Emilio e Annabianca Vedova, ‘Emilio Vedova: una biografia per immagini’, dostopno na: https://www.fondazionevedova.org/emilio-vedova-una-biografia-immagini.
[x] Umetniško delo je bilo leta 1989 predstavljeno v Galleri Specta na Danskem v okviru samostojne razstave z naslovom Claus Carstensen: Magrebski dnevnik. Čeprav je delo v nakupni dokumentaciji navedeno kot El Arba, bi ga bilo treba glede na ta katalog nasloviti Edž Džemaa, olje, 200 x 170 cm, 301288-150289.
[xi] Claus Carstensen, ‘What’s left (is republican paint) – Nine Sisters’, (razstavni katalog), ARoS Aarhus Kunstmuseum, 2015. Poleg umetniškega ustvarjanja je Claus Carstensen postavil tudi veliko razstav, ki temeljijo na konceptualnih in formalnih povezavah, pogosto spregledanih v umetnostni zgodovini. Na teh razstavah razčlenjuje umetnostnozgodovinske klasifikacije in kategorije ter razvija alternativno pripoved. Tako kot pri razstavi Becoming Animal (Postati žival) obravnava konceptualno in filozofsko vprašanje, hkrati pa formalno in morfološko raziskuje podobnosti, ki se pojavljajo v različnih obdobjih, medijih in slogih.
[xii] Berlinische Galerie, ‘Angry pamphlet: “Pandemonic Manifesto” by Georg Baselitz and Eugen Schönebeck’, (Jezni pamflet: Pandemončni manifest Georga Baselitza in Eugena Schönebecka), dostopno na: https://berlinischegalerie.de/en/collection/specialised-fields/artists-archives/pandaemonisches-manifest/; The Morgan Library and Museum. Baselitz je ta manifest napisal s prijateljem Eugenom Schönebeckom v letih 1961 in 1962 kot prilogo k njuni prvi razstavi. Besedilo, ki navaja spolnost, smrt in vero, nemški povojni nered in zmedo predstavlja v močnem jeziku pod vplivom pisanja Samuela Becketta, Antonina Artauda in grofa de Lautréamonta. Baselitz je manifest kasneje opisal kot čisti bes s precej nedodelanimi idejami. Kot odsev teh grozljivih in nasilnih opisov njegove risbe iz tega obdobja prikazujejo izkrivljene figure in organsko maso skrivenčenih, brezobličnih teles. Dostopno na: https://www.themorgan.org/drawings/item/444549.