Skip to main content

2. Etika in politična svoboda, demokracija in glasovanje

Pogodba o Evropski uniji določa, da ima vsak državljan pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije. Odločitve se sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani[i]. Z uveljavljanjem politične svobode in volilne pravice sta tesno povezani preglednost in etika. Parlament je ti vprašanji obravnaval v več pobudah, kot so kodeks ravnanja za poslance, register preglednosti in javno spletno mesto registra[ii].

Predlog artivistke Sáre BányaiRethink with the Communitives of Malmö (1. junij 2024) – igrivo opozarja, da je treba pri uveljavljanju politične svobode ravnati etično in odgovorno. Zasnovala je igro s kartami z navodili, katere namen je „premisliti“ o življenjih skupnosti na določenem dejanskem kraju na Švedskem. S tem umetnica zastavlja vprašanje, kako in za kakšen namen bi bilo treba uresničevati pravico do glasovanja in udeležbe. Po pravilih in poteku igre se izraz „skupnosten“ (communitive) nanaša na sinergije med projekti za skupnosti in skupnostmi, ki si drznejo prevzeti pobudo.

V diptihu Berit Heggenhougen-JensenBrez naslova (1990) – zelena klobučevina igralniške mize zastavlja etična in moralna vprašanja o odločitvah, sprejetih med igro, ki vključuje kroženje denarja in virov. Miza sama je predmet posebne pozornosti več izbranih artivistov (Sára Bányai, Bruno de Almeida). Rosina Lui je v središče svojega dela Hygge (2024) postavila posebno vrsto mize. Nizka klubska mizica poleg svoje fizičnosti in uporabnosti za pitje kave pooseblja zgodovinske, družbene in politične vrednote, na katere opozarja umetnica.

Beseda hygge, ki je bila v danščini prvič zapisana v 19. stoletju, je splošno priljubljena beseda, ki označuje prijetno, sproščeno, zadovoljno razpoloženje. Pri tem ne gre le za psihično stanje posameznika, ampak za vsakdanjo izkušnjo povezanosti, varnosti, enakosti, socialnega toka in osebne celovitosti. Za hyggejem se skriva trdna in trajnostna politična struktura, ki podpira pravice posameznika in svobodo kulturnega, družbenega in političnega udejstvovanja. To delo, kjer je v središču pravzaprav nizka klubska mizica, zajema bistvo odprte, demokratične in sodelovalne družbe.

Drugače kot doslej predstavljena dela pa delo Janisa Psihopedisa (r. 1945) iz poznih 60-ih let 20. stoletja večinoma obravnava zlorabo oblasti pri poskusu, da bi omejili svobodo državljanov, kar odraža tedanje politične razmere v Grčiji[iii]. Lorca (1968) s svojim ostrim in silovitim dokumentarnim tonom prikazuje galerijo likov, ki naj bi zasedali visoke položaje v politični hierarhiji. Grdoto obrazov še poudarjajo druga Psihopedisova dela iz istega obdobja: „The Saviors“ (Rešitelji) (1968)[iv].

Psihopedisova slika sledi vizualnim kodom, ki so jih posvojili drugi umetniki in skupine v tistem času, kot sta španski skupini Equipo Crónica in Equipo Realidad, ki sta kot način komentiranja družbene in politične realnosti veliko uporabljali slike iz časopisov, filmov in umetnostne zgodovine. Umetnostni kritiki in zgodovinarji poudarjajo, da

Janis Psihopedis, čigar dela po letu 1964 združujejo politično agendo s črno-belo časopisno estetiko ter konceptom fotografskega eseja, včasih neposredno omenja člane politične in družbene elite. Hladna fotografska estetika mu omogoča, da nepristransko in brez čustev beleži mračno in grobo realnost tedanjega časa[v].

Fotografski diptih Paula Grahama (r. 1956) Untitled (Swarm of flies/Hole in Ground) (Brez naslova (Roj muh/Luknja v tleh)) (1990) kontrastira bližnji posnetek luknje v tleh in roj muh, posnet od spodaj navzgor. Kot je v katalogu nakupov iz Združenega kraljestva leta 1992 zapisal kritik, dvojna podoba na viden način priča o materialni sledi, ki jo je v mestni krajini za seboj pustil Berlinski zid kot sredstvo zatiranja in ločevanja med povezanimi ljudmi.

Paul Graham je za svoj fotografski diptih kamero izostril na tla, kjer je nekoč stal Berlinski zid, in tako nežno povzel nedavne zgodovinske dogodke. Na desnem panoju se opazovalec potopi v ostalino političnih meja, na levem pa se njegov pogled usmeri v nebo, kjer leta roj muh; ko drobne valkire izginjajo v daljavi, na nebu lebdi zlovešče znamenje političnih sporov[vi].

Omenjeno Psihopedisovo delo lahko kontrastiramo tudi z drugim umetniškim delom, ki na precej drugačen način prikazuje več portretov: Changemakers (2024) bolgarske fotografinje in artivistke Ilijane Grigorove. Protagonisti na tem kalejdoskopskem skupinskem portretu so ljudje, aktivisti in artivisti, ki jih je srečala Grigorova, ko je sodelovala pri projektu iz uvoda „Glasuj!“.

Grigorova s cianotipijo, ki je ena prvotnih fotografskih tehnik 19. stoletja, v značilni modrikasti monokromatiki izraža svoje iskreno občudovanje do teh ljudi. Z uporabo danes redke tehnike očitno želi opozoriti na navdušenje, pogum in dinamičnost vsakega posameznika. To so lastnosti, ki jih so cenjene v delih Ulyssesa Vassasa Disco Voting Booth (2024) in Fjoride Cenaj (Cultterra Team) ARKoPOLL: the party! (2024). Vodilna ideja teh del je izkusiti in deliti demokracijo kot slavje, kjer lahko vsak sodeluje.


[i] Pogodba o Evropski uniji, naslov II, člen 10.

[ii] Evropski parlament, Preglednost in etika, dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/at-your-service/sl/transparency.

[iii] Grško ministrstvo za kulturo, Narodni muzej sodobne umetnosti, ‘The years of defiance: the art of the ‘70s in Greece’ (Leta nasprotovanja: umetnost v 70-ih letih v Grčiji). Grčija je po ustavni krizi julija 1965 zapadla v politično krizo in nemire, ko se vlade hitro menjavale. Z državnim udarom 21. aprila 1967 je bila uvedena diktatura, ki je trajala sedem let in se je končala s turškim napadom na Ciper in zasedbo velikega dela otoka. (…) Grški umetniki niso mogli mirno opazovati tedanjih dogodkov na svetovnem prizorišču. V tem obdobju se je umetnost po svetu močno politizirala, dogodki v Grčiji pa so umetnikom nudili obilo bivanjske snovi za delo in povečevali njihovo željo po kritičnem delovanju. Ta želja je izvirala iz njihovih življenjskih izkušenj, globoko zakoreninjene potrebe ter duha časa, ki je klical k boju za ideje (…). December 2005–maj 2006.

[iv] Delo „The Saviors“ (1968) je predstavljeno v članku v ART – ΝΕΑ,3. oktober 2023.

Velika retrospektivna razstava Janisa Psihopedisa: Umetnost kot bojevito pričevanje. Dela iz 60-ih in 70-ih let 20. stoletja ter njihove posledice, ki se odpira (2023) v mestni umetnostni galeriji Osrednjega Krfa in Diapontskih otokov, se osredotoča na umetniško produkcijo v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja. https://www.efsyn.gr/tehnes/art-nea/406500_pneyma-shima-kai-hroma-mias-oramatikis-aristeras

O drugih novejših umetnikovih projektih: The artistic spring of Giannis Psychopaidis, (Umetniška pomlad Janisa Psihopedisa) 14. april 2024.

Psihopedis je tako z dvema razstavama v Nemčiji in Angliji v aprilu ter junija v Grčiji svoje umetniško delo razširil v širšem evropskem prostoru (…). Razpet med Münchnom, Berlinom in Brusljem, je vtisnil svoj umetniški pečat ter pustil trajno in pomembno navzočnost v gledališčih, umetnostnih muzejih, galerijah in ustanovah. https://www.efsyn.gr/nisides/429467_i-kallitehniki-anoixi-toy-gianni-psyhopaidi

Zahvaljujemo se TWOFOURTWO za pomoč pri iskanju dodatnih informacij o politično-zgodovinskem okviru Psihopedisove slike v zbirki Parlamenta.

[v] Grško ministrstvo za kulturo, Narodni muzej sodobne umetnosti, ‘The years of defiance: the art of the ‘70s in Greece’, (Leta nasprotovanja: umetnost v 70-ih letih v Grčiji). December 2005–maj 2006.

[vi] Twelve stars – selected works from the European Parliament Art Collection featuring new British acquisitions’ (Dvanajst zvezd – izbrana dela iz umetniške zbirke Evropskega parlamenta, ki predstavljajo nove britanske pridobitve), 1992. Katalog razstave v Belfastu, Edinburghu in Londonu med oktobrom 1992 in januarjem 1993.

Kotiček za učitelje

1 – 2 – 34
Home