Bianco e Nero

Emilio Vedova se kot umetnik dobro zaveda estetske spremembe, ki jo s svojo generacijo uteleša. Pretežno samouk je le občasno obiskoval povsem navadne večerne tečaje. Med drugo svetovno vojno je Vedova v umetnosti izrazil tudi prepričanja. Leta 1943 se je pridružil protifašistični skupini Corrente, katere člani so bili dovzetni za revolucionarne ambicije beneškega umetnika. Od takrat naprej so njegovo umetniško držo vedno spremljale njegove ideološke povezave. Tako je bil leta 1946 med podpisniki manifesta Oltre Guernica, da bi podprl ekspresivno abstrakcijo. Leto zatem je ustanovil umetniško gibanje Fronte Nuovo delle Arti. Leta 1956 je meje še nekoliko premaknil, ko se je pridružil skupini slikarjev Gruppo degli Otto in z njimi razstavljal na beneškem bienalu. Na tej razstavi naj bi se rodilo vplivno gibanje informela. Bianco e nero uteleša zatekanje Vedove k abstrakciji kot sredstvu za izražanje političnih stališč in teženj. Kompozicija je neskladna, oglata, ostra in – kot je preprosto rečeno v naslovu – kontrastna. Prikazana je točka preloma, spremembe, ki je nujna, da se prepreči kopičenje nepopravljive napetosti.