Nadar

Fabrizio Clerici je v svoj umetniški izraz vnesel svoj smisel za podrobnosti, svojo strokovno usposobljenost in interese. Leta 1937 je namreč diplomiral iz arhitekture. Bil je sposoben in nadarjen risar, ki ni nikoli potlačil svoje natančnosti in točnosti, raje obratno. Za svoje umetniško ustvarjanje je iskal in našel navdihe pri velikih mojstrih in spomenikih renesanse in baroka, zato v svojih delih vedno časti ti veličastni dobi, tako pri izbiri tem kot stilistično. Clerici je zaradi svojih arhitekturnih nagnjenj vstopil tudi v svet gledališča kot scenograf (1947). V tem svetu se je odlično znašel in uspeval, delal je v gledališču, operi in baletu. Temo pričujočega dela, ki je njegov prispevek k zbirki sodobne umetnosti v Evropskem parlamentu, gre morda razložiti ravno z njegovo prevzetostjo nad renesanso. Kot gre sklepati po naslovu, delo upodablja Felixa Nadarja, znanega tudi pod imenom Gaspard-Félix Tournachon (1820–1910), ki je bil znan in občudovan fotograf, karikaturist, novinar, pisatelj, balonar in izumitelj mobilnih ograj za omejitev gibanja množic in ki se je odlikoval na vsakem od področij, na katerih se je udejstvoval, in celo presegel tisto, kar je takrat veljalo za mogoče. V tem smislu ustreza Clericijevim merilom za modernega polihistorja. Umetnikova upodobitev zajame to vsestranskost s prikazom Nadarja v treh različnih držah in razpoloženjih.