4. Tveganja in nevarnosti za demokracijo
Zaostrovanje konfliktov in nesoglasij med različnimi skupnostmi, strah pred prihodnostjo ter pretirano spremljanje in nadzor posameznikov so teme in pomisleki, predstavljeni v vrsti del, ki odražajo stanje krize in napetosti ter nas spodbujajo, da se zavestno opredelimo do realnosti, ki jo razlagajo.
Willie Doherty je fotografiral mestno krajino, in sicer zapuščeno ulico v rodnem Derryju, ki je zavita v fluorescentno meglico; prebivalcev ni ali pa so za zaprtimi vrati svojega doma. Z elipso zajame situacijo, ki jo zaznamujeta skrito nasilje in napetost, ter jo označi z besedo Enduring, ki pomeni odpornost, nepopustljivost in integriteto.
Umetniška dela
TWO/FOUR/TWO (Art Group Created In 1996) Costas Mantzalos (*1963) & Constantinos Kounnis (*1973): Believe In Me, 2005 – On display in Parlamentarium, Brussels
Doherty se torej zateka k povezavi med besedo in podobo, ki so jo že v 20. stoletju uporabljali v dadaizmu, nadrealizmu in pozneje v konceptualni umetnosti. Umetnik ta semantični vir uporablja v povezavi z zgodovinskim, političnim in družbenim konfliktom na Severnem Irskem ter opozarja na sporočila in grafite, ki sta jih obe strani pisali na nasproti stoječe zidove v Derryju.
To so jedrnata in na prvi pogled zagonetna sporočila, kot so tista na diptihu: Many have eyes but cannot see (1992). Na levem in desnem krilu so zapisane besede: „slepi kot“ in „točka izginotja“, ki morda namigujeta na mrtve, slepe kote, ki jih ni mogoče nadzorovati ne s kamerami ne s patruljami.
Oko lahko vidi in nehote prečesava določena območja in področja družbenega življenja in zato predstavlja vznemirljiv ikonografski element v fotografskem delu dvojice TwoFourTwo – Believe in me (2005): na svetlem ozadju je velika očesna veka upodobljena za kovinsko mrežo, podobno zapornim rešetkam.
Doherty je na podlagi posebnega zgodovinskega in družbenega konteksta ustvaril podobo – Endurance (Zdržljivost) – katere pomen bi lahko, če ne bi upoštevali geografskega in političnega ozadja tega dela, na splošno prenesli na vsa druga področja in situacije, kjer civilna družba grožnjam navkljub vztraja v tihem odporu in ga podpira. Poleg tega Dohertyjevo delo vključuje voljo za ohranitev spomina na dogodke, ki so privedli do konflikta. Iz njegovega dela je mogoče izluščiti opozorilo, da morajo biti družbe z državljanskega in ustvarjalnega vidika bolje pripravljene na mirno reševanje problemov, spodbujanje sodelovanja in preprečevanje skrajnosti in nasilja, kot je to predstavljeno v delu The Convert (1992) James Hanley.
Ko se država preoblikuje v strah vzbujajoč aparat, ki ne služi državljanom, temveč jih uporablja in vdira v njihovo zasebnost, potem prevzame pošastno obliko mitološkega leviatana. Ta so dviga iz oceana na osrednjem delu apokaliptičnega triptiha Andrey Daniel: Trilogy: The Elusive Meaning of Cause and Effect: To Bruegel, The Mating Season of the Leviathans, The Death of Worker X (2009). Daniel ima pred očmi delo Thomasa Hobbesa Leviathan(Leviatan) (1651), saj ima delo posvetilo slikarju Pietru Brueghelu Starejšemu iz šestnajstega stoletja. Natančneje povedano, skliceval naj bi se na eno od Brueghelovih mojstrovin: Dulle Griet (pribl.1564, Zbirka muzeja Mayer van den Bergh, Antwerpen), kjer glavni lik Dulle Griet zre v vrata pekla, ki jih predstavlja obraz leviatana.
Enako kot so lahko Brueghelove slike v 16. stoletju predstavljale popularno kulturo, so tudi liki v Danielovem triptihu navadni ljudje iz 21. stoletja: na levi plošči so to turisti, na desni gradbeni delavci. Vsi so doživeli nenadni kozmični pretres, ki je postavil njihovo življenje na glavo.
V Bolgariji je Daniel priznan kot „umetnik, vodja skupnosti, kolega, mentor, ki se je uveljavil kot ena vodilnih osebnosti v umetnosti, ki so bolgarsko slikarstvo popeljale naprej ob koncu 20. in prehodu v 21. stoletje popeljale naprej”. Kot je poudaril eden najboljših poznavalcev slikarjevega dela, je Daniel trdil in verjel, da bi morali umetniki pomen sintetizirati: „In če se ne naučimo, da si izmislimo pomen, da sintetiziramo pomen zase in za druge, tudi za zelo velike skupine ljudi, bo ta obstoj zgolj neka vrsta vegetiranja”.
Flo Kasearu je v seriji risb Fears of a Museum Director (2014) humorno prikazala druge nevarnosti in nesreče, ki ogrožajo demokracijo in svobodo, kot so terorizem, vojna, vandalizem itd. Te navidez komične risbe pa imajo globlji pomen, kajti izražajo strah pred negotovo prihodnostjo s pristopom, značilnem za časopisne karikature: prikazujejo namreč nabor skrajnih in katastrofalnih razmer, ki bi lahko prizadele katero koli javno ali zasebno ustanovo.
Olje na lesu Yannis Gaitis je natančna alegorična upodobitev tveganja za nekritično razmišljanje in odtujitev: The Parade (1983). Tu so predstavljena načela prenatrpanosti, indoktrinacije in poenotenja, kar kaže na podobnost med posamezniki, preoblikovanimi v linearno in odtujeno jato enakih posameznikov, ki stojijo v prekrivajočih se vrstah. Umetnik je tej togi množici posameznikov dodal ščepec humorja, ki nam omogoča, da lažje sprejmemo to predstavitev pretirano enotne družbe.
Občutek negotovosti zbuja delo Dan Wolgers End of the public road (1995), kjer se lahko opazovalec prepozna v vozniku vozila, ki odseva na kovinskomodrih oznakah ob robu ceste. Če javno cesto razumemo kot metaforo za civilizacijo in pravne države, potem lahko to fotografijo obravnavamo kot dvoumno opozorilo o tem, kaj je mogoče videti zunaj področja pravil o pravni varnosti.